10 Apr, 2017

Kaj vidiš, ko pogledaš v ogledalo?

10 Apr, 2017

Rada imam lenobna jutra, pozne zajtrke in srebanje kave s pogledom na mirno morje, vedoč, da mi popolnoma nič ni treba. No ja, priznam, kava je na koncu po navadi že mrzla… In prvomajski prazniki so kot po navadi minili prehitro. Ne vem, kdo se jih je bolj veselil: midva ali otroka – zagotovo pa se je nekaj dni popolnega odklopa, brez obveznosti, brez načrtov vsem prileglo.

 

»Kaj bomo počeli danes?« je že navsezgodaj v akciji Luna. »Ne vem«, ji odgovorim, »nimamo nobenih posebnih načrtov. Počnemo lahko, kar želimo.« »Glasujmo,« predlaga. »Vsak predlaga eno aktivnost, potem pa bomo izmed vseh eno izbrali.« Vsi se strinjamo in že smo v akciji. Predlogi so dokaj pričakovani. Vsak malce vleče na svoje – od gledanja risank, do obiska igral, a na koncu zmaga sprehod ob obali – ja, očitno tudi otroka rabita počitek tudi od adrenalina. 🙂

 

Do kosila se počasi privlečemo nazaj. Otroka pred vhodom zagledata skupino otrok in ostaneta z njimi. Hm. Prav, si mislim, naj se družijo.  Medtem, ko pripravljam kosilo, Acu zvoni telefon. »Ja, ja«, slišim iz sobe, »se vidimo…. Veš kaj, zmenil sem se za tenis,« pove zadovoljno, ko se vrne v kuhinjo. Super, si mislim, bom lahko ta čas v miru dokončala knjigo, ki jo ravno berem.

 

In ko takole režem zelenjavo in poslušam otroški smeh na dvorišču, se mi nenadoma utrne: še malo in ne bosta me več potrebovala.

A veš, tisti občutek, da nisi več nepogrešljiva? Da niso več tako majhni, nebogljeni? Da se znajdejo tudi brez tebe? In da ti nisi več center njihovega sveta?

 

Znova se zavem, kako minljivi so trenutki. Otroci prehitro zrastejo, si najdejo prijatelje (no, na srečo pri nas prijatelji še niso pomembnejši od staršev ;). Že naslednji trenutek so najstniki, odrastejo, si ustvarijo svojo družino, se odselijo…

 

Se kdaj vprašaš, kaj bo takrat s teboj? S čim si boš zapolnila dan? Kaj ti bo navsezgodaj privabilo nasmešek na usta?  Tvoja družina je tvoje življenje. A ne pozabi nase. Ne dovoli si opustiti strasti, ne nehaj se družiti s prijateljicami. Ne posedaj doma in ne čakaj, da se bodo od nekje vrnili. Te potrebovali. Znova osmislili tvoje življenje.

 

To je tvoje življenje.  Veseli se trenutkov, ko si sama s seboj. Ko lahko počneš, kar te je volja. Plezaš po hribih, plešeš do onemoglosti, kofetkaš s prijateljicami ali preprosto uživaš ob branju knjige. Obudi strasti. Zaživi svoje življenje, na svoj način.

 

Vprašanje zate:  Kaj vidiš, ko se zjutraj pogledaš v ogledalo? Je v tvojih očeh žar, iskrica pričakovanja novega dne? Kaj si privoščiš zase, za svojo dušo? 

Ne čakaj nikogar, da prižge iskrico v tvojih očeh – prižgeš jo lahko le TI.

Ti je bila objava všeč? Spremljaj nas:

Deli z:


Pridruži se nam na Facebooku >
«
»

2 Comments:

  • Marjanca maj 09, 2017

    Danes se je meni zgodilo nekaj nenavadnga, v bistvu ravno to kar opisuješ. Ko začneš opazovati situacije in ljudi okrog tebe, prihajaš do sporočil, ki jih potrebuješ.

    Kaj se je zgodilo?
    Ravnokar sem zaključevala s svojim jutranjim ritualom meditacije, energijskih vaj, treninga zavesti…in med tem se mi je pojavilo vprašanje: veliko izzivov si predelala, rešila, zmagala, a še jih je ostalo, kdaj bo tega konec?
    Spraševala sem se koliko časa bo še trajalo, a nisem naredila že dovolj, kaj naj še naredim, kdaj bo viden ta velik premik!! Občutila sem jezo. In po dolgem času sem ji dovolila, da pokuka ven in se izrazi.

    Dovolj mi je bilo vsega in nisem bila na volji za poglabljanje v trenutno situacijo. Vsedla sem se za svoj računalnik. Imam naročeno astrološko karto in grem v akcijo. Tik preden sem začela z analizo dobim tvoj mail:

    “Danes je DAN ZMAGE!
    Pravzaprav je vsak dan lahko tvoj dan zmage. Ker vsak dan lahko narediš nekaj zase, nekaj drugače kot včeraj. Prevzameš odgovornost za svoje življenje. Spremeniš nekaj, kar te ovira. Postaviš nova pravila.”

    V trenutku sem dobila odgovor na svoje vprašanje!
    Točno v teh besedah se skriva odgovor zame. Postavila si bom Nova pravila in vsak dan praznovala Svojo zmago.
    Hvala Maja

    Reply

    • Maja Golob maj 09, 2017

      Draga Marjanca, hvala za komentar. <3 Ja, pogosto si postavljamo previsoke zahteve, prezahtevni smo predvsem sami do sebe. Tudi ko nekaj dosežemo, imamo občutek, da ni potrebno, da ni vredno praznovati. Mar ni lepše, če se nagradimo za vsako malo zmago? Uživaj v praznovanju življenja! 🙂 Lep pozdrav, Maja

      Reply

Dodaj svoj komentar:

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja