‘Kako si lahko to privoščiš? Se ti ne zdi sebično?’ mi je nekega dne v pogovoru zabrusila kolegica potem, ko sem ji povedala, da si vsak dan vzamem čas zase.
Njen komentar me je za trenutek spravil s tira in v meni obudil tiste stare dvome in občutek krivde, da se ne posvečam dovolj otrokoma, da me doma čaka še kup opranega perila, da bi lahko zvečer še kaj naredila za službo … A sem se v hipu spet zbrala in streznila ob spominu, da sem še ne tako zelo dolgo nazaj tudi sama razmišljala podobno kot ona in kam me je to pripeljalo.
Jaz nisem moje delo
Dolgo sem v sebi nosila prepričanje, da sem vredna toliko, kot je vredno moje delo. Dela pa pri nas nikoli ne zmanjka: naročniki so zadovoljni z nami in pogosto nas priporočajo naprej. Rast podjetja, ugledni naročniki, ugled v stroki – ja, za to sem živela. Pri tem pa nisem dovolj zaupala sodelavcem: kot perfekcionistka sem bila zahtevna do sebe in drugih, vse sem hotela imeti pod kontrolo. Od dela nisem izklopila niti doma: med igro z otrokoma sem v glavi premlevala projekte, razgovore z naročniki … Nisem bila vajena delati NIČ. Misliti na NIČ.
Komu koristim
Moj partner me je opazoval in opozarjal, mi skušal odpreti oči, a ga nisem slišala. Nisem razumela, kaj vidi v športu, v teku, v kolesarjenju. To se mi je zdela čista izguba časa. In medtem, ko si je on znal vzeti čas zase in za sprostitev, sem jaz postajala zoprna, zagrenjena in izčrpana. Postajala sem oseba, kakršna nisem želela biti, dokler se zaradi preobremenjenosti nisem zrušila.
Čas za spremembe
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem spregledala, kaj me je pripeljalo do te točke. Najprej sem krivila druge, potem pa spoznala, da je razlog v meni: dvajset let sem dajala prednost vsem drugim, svoje potrebe pa tlačila globoko v sebi. Toda komu sem s tem koristila? Sebi? Očitno ne, saj je začelo trpeti moje zdravje. Otrokoma? Ne, razrvana in vzkipljiva nisem bila zgled dobre mame. Partnerju? Na srečo me ima dovolj rad, da je prenašal vse vzpone in padce ter mi ves čas stal ob strani. Podjetju? Tudi ne. Odgovor je preprost: koristila nisem nikomur.
Šokantno spoznanje
Danes vem, da sem dobra mama lahko le, če je meni dobro, če sem srečna, zadovoljna, spočita. Da jaz nisem le moje delo. Da sem vredna kot oseba, takšna kot sem. Nisem popolna, ampak rada imam svojo nepopolnost. Uživam v glasbi, dobrih knjigah, v družbi s prijatelji. Uživam v trenutkih z otrokoma in partnerjem. Rada pa imam tudi svoj mir in tišino. Meditacijo. Sprehode. Ležanje na kavču. No, v bistvu je čisto dovolj, da samo SEM.
A zato, da bi lahko bila takšna, kot sem, rabim kvalitetno ‘gorivo’:
- potrebujem čas zase in za sprostitev,
- potrebujem druženje in klepet s prijateljicami,
- potrebujem čas za svoje hobije,
- moram včasih reči ‘NE’ …
Sem zato sebična? Sem sebična takrat, ko svoje potrebe postavim pred potrebe drugih? Sem sebična, ko rečem komu NE? Sem sebična, ko postavim meje drugim, da zaščitim sebe? Sem sebična, ko organizacija mojega časa postane pomembna? Če je to sebičnost, potem se pod njo rada podpišem. Ja, v tem primeru sem rada ‘sebična’ mama.
SAMOREFLEKSIJA:
Vprašanje za zate: kaj boš ti naredila zase že danes? Kaj lahko narediš vsak dan?
Morda pa je skrajni čas, da sebe postaviš na prvo mesto. Verjemi: če želiš biti srečna, če želiš dobro poskrbeti za svojo družino, moraš najprej dobro poskrbeti zase.