Hm, ko sem se nazadnje vprašala, kdaj sem zadnjič naredila nekaj prvič, nisem bila najbolj zadovoljna z odgovorom. Čepela sem v svoji varni coni udobja in čakala. Ne vem točno kaj … Bil je torej že skrajni čas, da to spremenim. In sem.

Odločila sem se, da si poleti vzamem 30 dni dopusta v enem kosu. Pri tem sem naletela na zelo različne odzive, od ‘tebi pa res velja’ in ‘ja, to si vi, privatniki, lahko privoščite’ do ‘zakaj že prej nisi tega prakticirala?’ in ‘kaj boš pa počela toliko časa, a ti ne bo dolgčas?’ …

Po pravici povedano, nisem imela pojma, kako bo. Pred odhodom mi je po glavi rojilo cel kup vprašanj:

• Ali bom sploh zdržala 30 dni brez pisarne, brez dela, brez adrenalina?
• Kako bo, ko bom 30 dni 24 ur na dan skupaj z otrokoma in mojim najdražjim?
• Kako bo enomesečna odsotnost vplivala na posel?

Občutek krivde

Kot podjetnica si zadnjih 15 letih namreč nisem vnaprej načrtovala dopusta. Vedno sem se odločala v zadnjem hipu in se pri tem prilagajala tekočim projektom in potrebam naročnikov – ja, tudi to je del podjetništva. Vzela sem si največ teden dni dopusta, pa še takrat sem s seboj vlekla računalnik, kup knjig in strokovne literature – ne, odklopiti se nisem znala. Če nisem bila dnevno vpeta v aktivnosti v službi, sem imela občutek krivde – kot da se bo svet ustavil, če si privoščim nekaj dni zase.

Priložnost za spoznavanje in zbližanje

Še najbolj me je skrbelo, kako se bomo prilagajali drug drugemu: predstavljajte si energijo dveh majhnih otrok, neumorna sta. 30 dni krat 24 ur brez možnosti ‘pobega’ se mi je na prvi pogled zdelo kar strašljivo. Vstajali smo pozno, počasi zajtrkovali, se odpravili na plažo, čofotali, supali in opazovali oblake, nabirali školjke in plašili rakce, kuhali najljubše jedi, veliko lenarili, si privoščili enormne količine sladoleda vseh okusov in veliko čarobnih sončnih zahodov. Resnica je, da smo se v tem mesecu dni šele dobro spoznali. Ja, hvaležna sem za mojo družino. Imeli smo se odlično, se zbližali in preživeli.

Življenje teče dalje

So nam stranke pobegnile? Niti ena. Če se dobro organiziraš, vse teče tudi v tvoji odsotnosti. S seboj sva oba vzela vsak svoj računalnik za nujne primere. Ni jih bilo veliko, le dva. Celo načrtovani ‘digitalni detox’ – 7 dni brez telefona, računalnika in interneta – mi je kljub pomislekom in dvomom številnih skeptikov popolnoma uspel. Še sama sem bila presenečena nad seboj. Bravo jaz!

Nič hujšega se torej ni zgodilo. Preživela sem, stranke niso pobegnile in svet se ni ustavil. Najbolje: ugotovila sem, da se splača kakšno stvar narediti prvič (še posebej če moraš za to stopiti iz svoje cone udobja), in to je od poletja dalje postala moja redna tedenska praksa.

Ja, to je bil najlepši dopust v mojem življenju. Drugo leto ponovimo, v isti zasedbi, na drugi lokaciji.

IZZIV: Kdaj ste pa vi zadnjič nekaj naredili prvič?

Osvobodite se spon, ki vas zadržujejo na mestu in stopite korak do življenja, po katerem hrepenite.