17 Sep, 2018

Ko luč osvetli temo

17 Sep, 2018

Popoldne sem preživela pod zemljo. Dobesedno. 7 kilometrov ozkih, spolzkih podzemnih poti in rovov. 2 uri v hladu in temi. Počasi, korak za korakom se premikamo naprej. Strogo srepim predse, pazim na vsak korak in vsako stopinjo. V strahu, da mi ne spodrsne, da ne stopim v prazno, tako pozabim dvigniti pogled. Ujeta v svojem strahu pozabim, za kaj sem tu.

Začetni občutek tesnobe, ko sem se po ozkih in strmih stopnicah, vklesanih v skalo, z lučjo na glavi in v gojzarjih spuščala v globino, sem v umu premagovala z vizualizacijo fotografij, ki so me prepričale v ta podvig. Ni pomagalo: z vsako stopinjo bolj sem obžalovala in preklinjala trenutek, ko sem se odločila obiskati jamo.

7 kilometrov ozkih, spolzkih podzemnih poti in rovov. 2 uri v hladu in temi. Počasi, korak za korakom se premikamo naprej. Strogo srepim predse, pazim na vsak korak in vsako stopinjo. V strahu, da mi ne spodrsne, da ne stopim v prazno, tako pozabim dvigniti pogled. Ujeta v svoji lastni temi in strahu pozabim, za kaj sem pravzaprav prišla.

Ko luč osvetli temo

Zaustavimo se. Z lučjo posvetim naokrog in s pogledom objamem to, kar vidim pred seboj. Pozabim, da sem 180 metrov pod površjem zemlje. Pozabim, da me zebe. Pozabim na strah, ko mi med potjo drsi, in tesnobo, s katero se prebijam po temnih, ozkih, v skalo izklesanih predorih.

Ob pogledu na dih jemajoče kreacije narave, se tesnoba začne razblinjati. Občutim neverjetno mogočnost podzemlja in se zavem svoje majhnosti. Občutim neizmeren mir in hvaležnost. Okoli nas je milijone let zgodovine, ki so pomagali ustvariti to, kar s hvaležnostjo občudujem tu in zdaj.  Ja, premagala sem samo sebe in splačalo se je.

Mar ni takšno tudi življenje?

Bojimo se posvetiti v svoje temne globine, se soočiti s svojimi strahovi, stopiti korak v neznano. Ko pa enkrat to storimo, ugotovimo, da se v temi skrivajo neprecenljivi darovi. Talenti in občutki, ki smo jih zakopali globoko vase. Zato, da ne bi izstopali. Da ne bi bili drugačni. Da ne bi o nas govorili. Da nas ne bi obsojali. Da ne bi koga razočarali.

Dokler nismo pripravljeni osvetliti delčkov svoje teme, toliko časa ne moremo prestopiti svojih meja in preseči svojih omejitev. Ko pa jih enkrat osvetlimo, postanejo naša luč in se spremenijo v našo MOČ. So pot v svobodo, v izpolnitev sanj, v življenje, po katerem hrepenimo.


Vprašanje ZATE:
Katerih kotičkov duše si ne upaš osvetliti? Kaj te ovira, da ne uresničiš svojih sanj? Kakšne omejitve si v glavi ponavljaš iz dneva v dan?
 Česa te je strah?

 


 

Maja Golob je mama, žena, uspešna podjetnica, predavateljica ter avtorica knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend, ki je navdušila že tisoče bralcev. V njej odkrito spregovori o izzivih usklajevanja obveznosti v službi in doma, s katerimi se v hitrem tempu življenja sooča večina izmed nas.  25-let izkušenj iz poslovnega in osebnega življenja deli na blogu, kot predavateljica na dogodkih ter delavnicah v podjetjih. Posameznike spodbuja, da prisluhnejo sebi in si ustvarijo življenje, po katerem hrepenijo.


Spremljaj blog – vpiši svoj e-naslov: 

«