Se vam je v življenju kdaj zgodilo, da ste nenadoma otrpnile, se počutile prazne, skorajda negibne? Do obisti utrujene? Ko ste se zjutraj spraševale, ali zmorete preživeti ta dan in kako boste kos vsem obveznostim in odločitvam, od kod boste jemale moč? In ostale brez odgovora? A smo naravnane tako, da zmoremo, če ne gre drugače, samodejno, notranje otrplo preživeti. Ta dan in še vse naslednje. Brez zaznavanja sporočil (zunanjih in notranjih), da je nekaj hudo narobe. Dokler se nekje ne z(a)lomi. Potem pa bolezen, depresija, izgorelost, otopelost, inertnost, občutki nemoči.
So nam takšna obdobja usojena? Ko se takrat pogledamo v ogledalo, kaj vidimo? Nekaj tujega, neko drugo podobo? Gleda nas oseba, ki je neizprosna do sebe, hkrati pasivno podložna, trda, do bolečine samozatajevana. Vidi se ji, da je načeta njena življenska substanca, njeno jedro je izsušeno. Pripada svetu, ki ga je v jurišu zavzel neoliberalizem in pomendral njene vrednote iz prejšnjih časov. Na oltarju so odgovornost samo zase, storilnost in učinkovitost. Zdaj smo vsi enaki, seveda po moškem princip delovanja, po delu prek zmožnosti. Zato se nam kaj hitro zgodi, da svojo identiteto potrjujemo samo z delom, uspehi in zunanjimi zmagami.
Če nismo vsak trenutek dovzetni za vse okoli sebe, če nismo hladnokrvno in z zadostno odmaknjenostjo razumevajoči za vse, kar se dogaja okrog nas, psihologi bi rekli osrediščeni, se neopazno ujamemo v začarani krog popolnega (samo)nadzora, pretiranih občutkov dolžnosti in nenehnega iskanja potrditev. Odločitvam začnejo vladati strah in dvom, ekstremna samokritika, nezadovoljstvo in krivda zaradi nedoseženega, saj nikoli ni dovolj. Prav vse, na kar igra trenutna družbeno-ekonomska dirka. Z (ne)zavednim prilagajanjem takšnemu svetu postajaš imitacija drugih (!) – pridnih, garačev brez dostojanstva in integritete, navidezno samozadostnih, v resnici pa odtujenih in duhovno otopelih. Takšnih tudi v vsakdanjem osebnem življenju, saj se sprejeti vzorci prenašajo na celotno posameznikovo ravnanje, na odnose, na življenje nasploh.
»Nekje na poti izgubiš sebe,« opozarja Maja Golob, uspešna ženska in mati, ki je na straneh revije Viva odkrito spregovorila o vračanju k sebi, o znova prebujenih sanjah, strasteh in hrepenenjih. To pa je zahteven proces; notranjega prebujanja ali samoizpolnjevanja, kot pravijo Fromm in ostali misleci, ne moreš doseči brez velikega truda, ki ga pogosto spremlja huda bolečina, saj na tem potovanju odkrivaš skrite vidike sebe (tako dobre kot slabe), soočaš se s svojo šibkostjo in ranljivostjo, osvobajaš se različnih travm iz otroštva, starih vzorcev. Padajo maske in zidovi, ki smo jih v preteklosti zgradili okoli svojega jedra kot mehanizme za preživetje. Z odstranjevanjem plasti za plastjo se naučiš vrednotiti (ne)potrebne družbene konvencije in kaj je prav, kaj narobe, premikati sebe iz centra svojega univerzum, pristno sobivati, odpuščati, videti smisel svojega obstoja in ravnanja ter z zaupanjem sprejemati vse, kar prihaja. Z eno besedo: videti! Vredno je, ker te to potovanje naredi resnično, budno, iskreno in predvsem dovzetno.
»Najprej je potrebno ustvariti pogoje, da bo vsak posameznik odprl oči in se soočil s tem, kar se dogaja okoli njega. Ko bomo začeli delati na sebi, bodo prišle tudi priložnosti. In ko bomo spremenili sebe, se bo spremenila tudi družba,« pravi dr. Yuri Yatsko. Sama pa bi dodala: ne spreglejte ženske sile v sebi, tako tiste samoohranitvene kot tiste, ki vas spontano in nagonsko prebuja v čutenje pristne sorodnosti z vsemi ljudmi, bitji in stvarmi. Ki vas dela živo in edinstveno. Ki vas poveže s seboj vsak dan znova.
——–
Avtorica: Vesna Žunič, glavna in odgovorna urednica revije Viva, revije za boljše življenje; Foto: Gregor Žunič.
Viva, revija za boljše življenje je eden vodilnih medijev na področju zdravega življenjsk