»Pestra poklica pot, polna izzivov, lastno podjetje, zanimivo delo, ugled v strokovnih krogih, harmonična družina, topel dom, dobri prijatelji … Po vseh splošno veljavnih kriterijih to ne bi smelo biti nič drugega kot enosmerna vozovnica v prvem razredu za srečno, zadovoljno in izpolnjeno življenje. Maja Golob, ponosna »lastnica« tega življenja, pa večna dolžnica rojenicam, sojenicam, dobremu genskemu materialu, srečnim okoliščinam in kar je še tega. Ampak v življenju stvari žal ali na srečo pač niso tako preproste. In precej poguma je potrebnega, da si – kljub zgoraj naštetemu – priznaš, da pa nekaj v tvojem življenju vseeno »ne štima«. Da te stvari in početja, ki so te še včeraj gnala kot raketo, na lepem puščajo hladnega. In da vse preveč čakaš na vikend.

Še več poguma je potrebnega, da začneš počasi parati niti svojega osebnega in poklicnega življenja v iskanju mest, kjer so se grdo zavozlale ali celo scefrale, da bi jih – strumno in pogumno – spletel na novo (Nekateri temu rečejo obračun, drugi inventura, tretji analiza, četrti kdo ve kaj).

Ne le pogum, skoraj johnwaynovska neustrašnost (Pogum je, če te je strah kot psa, a vseeno zlezeš v sedlo, pravi John Wayne) pa je potrebna, da vse, kar si o svojem življenju ugotovil, kar si se naučil in kar si spoznal, vse, pri čemer veš, da si ga pokronal, in tisto, iz česar si izšel kot zmagovalec, na ogled in v branje ponudiš tudi drugim. In prav to je Majina knjiga Ne čakaj na vikend.

Po eni strani mali biografski zgodbarski priboljšek za vse, ki imamo v knjigah še vedno najraje zgodbe: beremo o odločni najstnici, ki iz majhnega pride v veliko mesto, mladi zagnani uslužbenki, ki zraste skupaj s podjetjem, v katerem dela, dokler ga ne preraste in se odloči za samostojno poklicno pot. Ploskamo, ko tudi na svojem piše zgodbo o uspehu; sentimentalno vzdihujemo, ko sredi večtisočglave množice najde ljubezen svojega življenja; stiskamo pesti, da se ji uresniči goreča želja po materinstvu; sočustvujemo, ko trpi ob bolnem otroku; čutimo stisko, ko se njeni motorji izpraznijo in se poda na pot iskanja ravnovesja med delom, družino in časom zase, ter si nazadnje pošteno oddahnemo, ko spet najde svoje osebno poslanstvo. Ob vsem tem pa kar mimogrede vsrkavamo, kar jo je naučilo življenje, pridno delamo predlagane vaje in z njimi nastavljamo zrcalo lastnemu življenju. Saj se nam zdi, da načeloma vse to že vemo, ampak ko nam vse to tako živo, prepričljivo, jasno, strnjeno in predvsem zelo zelo iskreno pojasni Maja, tudi lastno življenje ugledamo v novi luči. Najbrž tudi zato, ker nam o tem ne pripoveduje nekdo z drugega konca velike luže niti nekdo, ki ima za svojo veliko skrivnostjo celo marketinško mašinerijo, temveč »punca iz sosednje ulice«, ki je vse to doživela, preživela in … tako pravi … spet zaživela. Obljubimo, Maja, da ne bomo več čakali na vikend, ti pa obljubi, da napišeš še kaj.«

Darja Divjak Jurca