Dopust. Opazujem otroka, kako z navdušenjem in radovednostjo sklepata nova prijateljstva, skačeta v vodo, se potapljata, s prijatelji raziskujeta okolico …

Otroci ne poznajo strahu

Že od malega ju spodbujam, da se preizkušata v novih stvareh, saj s tem pridobivata izkušnje in spoznavata sebe. Rada sanjata o tem, kaj bosta, ko bosta velika, kje in kako bosta živela, s kom se bosta poročila … In pri tem verjameta, da če se bosta potrudila, se jima sanje lahko uresničijo. Zdaj že razumeta, da je največ odvisno od njiju, in to jima je všeč.

Kaj pa mi, odrasli? Si sploh še dovolimo sanjati? 

Namesto da bi sledili svojim sanjam, nas hromi strah. Strah, ki smo se ga navzeli na podlagi preteklih izkušenj, spoznanj in vzorcev. Strah pred spremembo. Strah pred neznanim. Strah pred neuspehom. Strah pred tem, kaj bodo rekli ljudje …

Tako pasivno čepimo v svoji coni udobja, tu in tam potarnamo, krivimo druge za situacijo, v kateri smo se znašli, in čakamo, da se bo kaj spremenilo, medtem ko sami nismo pripravljeni spremeniti nič. NIČ. Ali pa si sprememb želimo, pa z njimi odlašamo. Nešteto izgovorov si zna izmisliti naš um: ni še pravi čas, otroci so še majhni, ni denarja, samo, da najdem boljšo službo … Tako sabotiramo sami sebe, medtem pa življenje teče.

Zberi pogum

Razmisli:

Kaj bi naredila, če te ne bi bilo strah? O čem sanjaš? Po čem hrepeniš?

Postani za trenutek spet tista mala, radovedna, neustrašna punčka z nešteto željami, z velikimi sanjami ter se z vztrajnostjo in pogumom podaj novim izzivom naproti.  Vsak dan je pravi trenutek za nov začetek.